Odkrivanje Dunaja in vseh njegovih okusov je svojevrsten užitek. Pravzaprav je vtisov veliko preveč za vpis v spletni dnevnik. Na nek način se izogibam (ali vsaj odlagam) celo delo na albumu, ki bi strnil vse vtise. Najbrž je izkušnja predvsem intimna in jo je zato tako težko predati naprej, jo shraniti v neki "trdni" obliki. Morda jo lahko ponazori zbirka razglednic za bližnje, ki sva jih odposlala. Ulice, ki se prelivajo druga v drugo, ki skrivajo svojevrstne zaklade in svoje majhne skrivnosti (antikvariati, male trgovinice z ikonami, kavarne in galerije). Tako so očarljive, da bi se človek cele dneve sprehajal po njih in se jim prepustil, se izgubil. Razmišljam, da je intimnost tista beseda, ki najbolje opiše Dunaj. Kljub velikosti je na nek način majhen, domačen in topel. Ponuja prostor, družbo in hkrati umik in samoto. Kot tudi ponuja precejšnjo mero umetnosti in je poln zakladnic znanja.
Vedno me
bo spremljal poseben občutek, ko mi je bilo namenjeno, da si v tem
čarobnem mestu vzamem celo popoldne samo zase in se obdajam z razkošjem
časa, namenjenega obisku galerije, branja v eni od kavarnic, pisanja
razglednic ... Časa, ko sem brez slabe vesti ob čokoladni torti spremljala vrvež z ulic. Da, ta čas bom vedno nosila shranjenga na posebnem mestu v svojem srcu, skupaj s hvaležnostjo, da sem ga lahko doživela.
Slike na spletnem kolažu.
