Življenje na knjigah

Opažam, da izraz "ustvarjalni nered" ne namiguje nujno na lenobo. Oziroma je prav daleč od nje. Delovni kotički hranijo v svojem mikro svetu vrtince misli, delovnega zagona in ... knjige, veliko knjig. Nastajajo postopoma, med delom, branjem, brskanjem za novimi in pomembnimi informacijami. Vsak tak kotiček je duša dela v nastajanju, doktorata, knjige ... Ali pa zgolj odraz časa, ki ga namenjamo samo sebi in tistim dejavnostim, ki so nam najbolj ljube, ki nas najbolj nahranijo.

Sprašujem se, kako so nastajale knjige, ki obkrožajo najina delovna kotička in počasi začenjajo nadomeščati pohištvo. So bila mogočna dela najžlahtnejših peres ustvarjena v podobnih kotičkih? Težko si predstavljam na pol prazno mizo, ki je zgolj podlaga za papir in svinčnik, ampak vidim odmaknjene sobe, osebne prostore, ki v poltemi gostijo nemirni um. Vidim masivne pisalne mize, ki se šibijo pod knjigami in zaznavam tisti posebni vonj starega papirja, pomešan z vonjem kave.

Kljub temu, da so papir in svinčnik najprej zamenjali pisani stroji, sedaj pa vedno bolj tanki računalniki, se nastajajoča velika dela še vedno rojevajo v podobnem vzdušju. Želim si, da bi se tudi v bodoče rojevala tako, da bi v sebi nosila ljubezen do znanja. In želim si, da bi tudi v bodoče komu čisto potihoma in komaj zaznavno ograjevala pisalne mize.

Za spodbudo na poti krojenja nečesa lepega in velikega in v spomin na ustvarjalni tok, ki naj vodi do tja!