Jesenski zajtrk (žlahtna čokoladna maslena pogača)

Rdeča, rumena, rjava, škrlatna ... Barve jeseni. Želim si, da bi lahko rekla, da je jesen moj najljubši letni čas, a žal ne morem. Prav vsak je čaroben, vsak s sabo prinaša posebno vzdušje, s pripadajočimi barvami, jedmi in tudi glasbo. Jesen je topla, napolnjena z udobjem. In neverjetno je darežljiva.

Tudi jutra imajo jeseni poseben vonj, drugačno svetlobo, dišijo drugače. Žlahtnejša so! In smo spet pri hrani, pri sladicah. Beseda žlahten me vedno spomni na čokolado, jesenske barve prav tako ... pravzaprav me lahko na čokolado spomni karkoli, hihi.  Mešanica jesenskega jutra, črnega čaja in čokoladnega peciva se je tako izkazala kot čista poezija. Poiskala sem najbolj čokoladni recept, mu dodala še kanček več čokolade in nastali so čoko fudge browniji. Strahotno grozno ime! Bogato jesensko pecivo sem zato preimenovala kar v masleno čokoladno pogačo? 

Do sladice sem (ponovno) prišla malo po pomoti. Želela sem napraviti visoko proteinski čokoladni fudge brez peke. A je nesrečnik po nekaj urah hlajenja še vedno imel okus samo po malce temnejšem kikirikijevem maslu, zato sem mu dodala še nekaj sestavin in ga spekla v bogato pogačo. Precej stresno, a se je ponovno izplačalo.

Za masleno čokoladno pogačo boste potrebovali:

• 7 žlic kikirikijevega masla (s čim manj dodatki, najboljši je Alnaturin)
• 2 žlici 100% kakava v prahu (Planet bio)
• 6 meric čokoladne sirotke v prahu (Myprotein.com)
• 2 jajci
• 2 žlici medu
• ščepec soli in pecilni prašek
• sojino mleko

Peka na 180 stopinjah, približno pol ure.

Brez predhodnega zapleta s hlajenjem je bila priprava pravzaprav zelo preprosta. Kikirikijevo maslo sem v popolnoma gladko zmes raztopila na pari. Nato sem temu primešala razžvrkljana jajca in med ter dodala suhe sestavine (sirotko, kakav, pecilni prašek in sol). Nastala je precej gosta zmes, zato sem postopoma dodajala sojino mleko, da je nastala homogena mešanica vseh sestavin. Ne sme biti tekoča, prav tako ne preveč gosta (zelo nazoren opis, vem). Ravno prav gosta je, ko iz posode v pekač steče čiiiiisto počasi, s pomočjo žlice. Nato mi je preostala samo še peka v predhodno ogreti pečici. 

Nastala je popolna mešanica fudga in brownijev - puhasto, a vseeno sočno-masleno. 

Klik na spletni kolaž.

Plastenje (sirnica ali sirov burek ali nesramno dobro)

Plastenje je menda trenutno zelo modno, vsi govorijo o plasteh in teksturah. Ker pa si z modo ne belim glave v tako veliki meri, da bi ji dejansko sledila (preberem pa prav rada kaj o tem, kar gre nekaterim malo v nos, a ne?), sem plasteneje uporabila v kuhinji. Ustvarila sem sirov burek. Sirnico, kot se temu pravilno reče. 

Romantičen uvod v peko nesramno preproste in prav tako nesramno dobre jedi. A bom raje kar iskrena, kako je v resnici prišlo do tega tako opevanega plastenja. Do sedaj sem burek vedno pripravljala tako, da sem nadev zarolala v vlečeno testo in potem nastale rolice zložila v pekač. Ker pa je pri nedavnem poskusu prišlo do večjih težav, sem se odločila za plastenje. Zgrešila sem namreč kar pomemben napotek, naj bo skuta NEpasirana, kar sem ugotovila šele po tem, ko je nadev izgledal bolj podoben juhi, kot nadevu. In ker se škorpijoni ne damo kar tako, sem juhico vseeno poskusila spraviti v nekaj rolam podobnega. Kaj je nastalo? Juha s koščki testa v njej. Packarijo sem rešila tako, da sem v pekač položila dve plasti vlečenega testa in čez zlila prvi delček skutaste juhe, potem pa ustvarjala kvazi plasti. Končni rezultat je bil pravzaprav zelo okusen, čeprav malo manj eleganten in ne preveč lep (se opravičujem za pomanjkanje slikovnih dokazov). 

Vajo sem potem ob izdatni pomoči prekmurskega zaledja ponovila in nastal je pravi lepotec! Za poustvarjanje jesenskih trendov plastenja sledite spodnjim navodilom. 

Za nadev boste potrebovali:

• Kilogram skute, ki mora biti NUJNO NEpasirana
• 6 jajc
• sol

Vlečenega testa še vedno ne znam narediti sama, zato sem uporabila kar že pripravljeno polnozrnato vlečeno testo.

Peka na 200 stopinjah, 30 - 40 minut. 

Skuto, sol in jajca zmešate v gladko zmes, v okrogel pekač položite prvi dve plasti vlečenega testa. Potem pride na vrsto plastenje: ena plast testa, ena plast skute, dokler ne porabite vsega nadeva. Robove lahko odrežete ali pa zavihte navznoter, da nastane nekakšna skodelica, z nožem nekajkrat prebodete skozi vse plasti in položite v že ogret pekač. Po kakšnih 20 minutah se malo ozrite v pečico, ker se lepotec začne napihovati in ga je potrebno nekajkrat vnovič prebosti. Ko je burek pečen, ga poškropite z vodo in pokrijte s krpo. Počiva naj 15 minut, potem pa ... njam njam njam.

Klik do spletnega kolaža.

Življenje na knjigah

Opažam, da izraz "ustvarjalni nered" ne namiguje nujno na lenobo. Oziroma je prav daleč od nje. Delovni kotički hranijo v svojem mikro svetu vrtince misli, delovnega zagona in ... knjige, veliko knjig. Nastajajo postopoma, med delom, branjem, brskanjem za novimi in pomembnimi informacijami. Vsak tak kotiček je duša dela v nastajanju, doktorata, knjige ... Ali pa zgolj odraz časa, ki ga namenjamo samo sebi in tistim dejavnostim, ki so nam najbolj ljube, ki nas najbolj nahranijo.

Sprašujem se, kako so nastajale knjige, ki obkrožajo najina delovna kotička in počasi začenjajo nadomeščati pohištvo. So bila mogočna dela najžlahtnejših peres ustvarjena v podobnih kotičkih? Težko si predstavljam na pol prazno mizo, ki je zgolj podlaga za papir in svinčnik, ampak vidim odmaknjene sobe, osebne prostore, ki v poltemi gostijo nemirni um. Vidim masivne pisalne mize, ki se šibijo pod knjigami in zaznavam tisti posebni vonj starega papirja, pomešan z vonjem kave.

Kljub temu, da so papir in svinčnik najprej zamenjali pisani stroji, sedaj pa vedno bolj tanki računalniki, se nastajajoča velika dela še vedno rojevajo v podobnem vzdušju. Želim si, da bi se tudi v bodoče rojevala tako, da bi v sebi nosila ljubezen do znanja. In želim si, da bi tudi v bodoče komu čisto potihoma in komaj zaznavno ograjevala pisalne mize.

Za spodbudo na poti krojenja nečesa lepega in velikega in v spomin na ustvarjalni tok, ki naj vodi do tja!

Rojstvo neke tradicije (ajdova pita)

Včasih se kakšna tradicija rodi tako nepričakovano, na tako lep in ne preveč očiten način. Morda se zgodi zaradi tistega posebnega okusa, vonja, ki otroku v nas znova vdihne življenje. Ali pa se mnogo različnih občutkov preplete na poseben način, v pletenico notranjega miru in domačnosti. Prav tega se velja okleniti, sprejeti čudovito darilo in ga negovati v bodočnosti.

Ajdova peciva imajo najbrž za naju oba okus po domu, nekaj rustikalnega je v njem, nekaj, kar pomirja in je ... toplo. Tako sem ob tem razmišljala, kaj bi lahko ustvarila, nekaj ajdovega, nekaj sočnega in nekaj jesenskega. Že povezovanje ajde in jeseni v meni prebuja pozabljene občutke domačnosti ali pa jih v meni šele na novo ustvarja. 

Tako se je zgodila ajdova pita, ki združuje vse troje: ajdov biskvit za toplino, plast korenčka in jabolk za sočnost ter plast skute, prekrite s slivami za nekaj jesenskega. Rada bi delila z vami ta čarobni košček in vas prepustila vašim posebnim trenutkom. Morda pa se iz njih rodi neka nova tradicija.

 

Za testo boste potrebovali:

• 150g ajdove moke
• 70g masla ali kokosovega olja
• 1 jajce žlička pecilnega praška
• ščepec soli
• 2 žlici medu
• (po želji 1 ali dve merici sirotke v prahu (najbolje brez okusa))

Za jabolčno podlago:

• 2 naribani jabolki
• 2 naribana korenja
• cimet

Za spomin na jesen pa sledeče:

• 300g skute
• 2 žlici medu
• 1 jajce
• 5 ali šest sliv ali kakega drugega sadja 

Peka na 200 stopnjah: 10 minut samo ajdov biskvit in 10 minut z nadevom.

Za testo sem naprej zmešala vse suhe sestavine in dodala vse mokre, nato pa gnetla, da sem dobila gladko testo, ki je na otip podobno plastelinu. Ko se ni več lepilo na prste, sem ga postavila v hladilnik in vmes pripravila nadev: naribala korenje in jabolka, dodala cimet in dala na stran. Nazadnje sem posebej zmešala še skuto, jajce in med.

Testo sem nato enakomerno porazdelila po pekaču, oblikovala posteljico z dvignjenim robom in ga 10 minut najprej pekla samega, potem pa še 10 minut z nadevom (najprej jabolčna plast, čez skuta in na vrhu narezane slive).

Kakšne pa so vaše posebne tradicije?

In še Spletni kolaž.

Kakšen okus ima Dunaj?

Odkrivanje Dunaja in vseh njegovih okusov je svojevrsten užitek. Pravzaprav je vtisov veliko preveč za vpis v spletni dnevnik. Na nek način se izogibam (ali vsaj odlagam) celo delo na albumu, ki bi strnil vse vtise. Najbrž je izkušnja predvsem intimna in jo je zato tako težko predati naprej, jo shraniti v neki "trdni" obliki. Morda jo lahko ponazori zbirka razglednic za bližnje, ki sva jih odposlala. Ulice, ki se prelivajo druga v drugo, ki skrivajo svojevrstne zaklade in svoje majhne skrivnosti (antikvariati, male trgovinice z ikonami, kavarne in galerije). Tako so očarljive, da bi se človek cele dneve sprehajal po njih in se jim prepustil, se izgubil. Razmišljam, da je intimnost tista beseda, ki najbolje opiše Dunaj. Kljub velikosti je na nek način majhen, domačen in topel. Ponuja prostor, družbo in hkrati umik in samoto. Kot tudi ponuja precejšnjo mero umetnosti in je poln zakladnic znanja.

Vedno me bo spremljal poseben občutek, ko mi je bilo namenjeno, da si v tem čarobnem mestu vzamem celo popoldne samo zase in se obdajam z razkošjem časa, namenjenega obisku galerije, branja v eni od kavarnic, pisanja razglednic ... Časa, ko sem brez slabe vesti ob čokoladni torti spremljala vrvež z ulic. Da, ta čas bom vedno nosila shranjenga na posebnem mestu v svojem srcu, skupaj s hvaležnostjo, da sem ga lahko doživela. 

Slike na spletnem kolažu.

Jagodna torta (paleo-proteinska bomba!)

Minilo je kar nekaj časa od zadnje objave, spletni kotiček je sameval in se prašil, zato je skrajni čas, da ga znova malo obudim in osvežim. In da ne bo vrnitev »kar tako«, bom objavo izkoristila za predstavitev nove kategorije na blogu Z več plati. Tako se bo vidnemu in slušnemu razvajanju pridružilo še razvajanje brbončic.

Kako drugače bi obeležila pohod v deželo kulinarike, kot s torto! :) Prav posebno torto, ki ne vsebuje moke, sladkorja in pecilnega praška! »Kaj hudiča pa je potem dala notri?« se najbrž sprašujete. Hihi!

Kot pove že njeno ime, gre za pravo bombo, bogato z beljakovinami, s »kančkom« maščob, ogljikovi hidrati pa so omejeni na minimum. Osnova za biskvit so mleti lešniki, za nadev in preliv pa skuta s čokoladno ter z jagodno sirotko v prahu ter s čokoladnim kazeinom v prahu. Ker sem s slednjimi pretiravala, je revica rezervirana na miniaturne porcije, čeprav je prav nesramno okusna in sočna. :)

Kakšna se vam zdi jagodna lepotička?

Mir in nežnost

Včasih se kakšen dan še zjutraj zdi, kot bi bil odet v nežen puhast oblak. V zraku je čutiti neko posebno blagost, nežnost. Mir, odsotnost vseprisotne glasnosti in vsega kričečega. 

(Vir fotke)

Zdi se, da ob takšnih dnevih vse poteka s posebno lahkostjo, čas se razpotegne, nikamor se ne mudi, nič ni pretežko. Popolnost nekega časa, ki dovoljuje vse tiste stvari, ki se sicer zdijo časovno potratne, nesmiselne in nepotrebne. 

Danes razmišljam o tem, da mi pravzaprav nič ne manjka in je vse točno tako, kot mora biti in sem na točno tistem mestu, kjer moram biti. Skušam razmišljati o prihodnosti, pa se mi um vrača v sedanjost. Ko bi le vedela, kako se je to zgodilo, ko pa navadno živim v prihodnosti z nadležnimi pobliski preteklosti. Je krivo vreme, prazniki, notranji občutek preporoda, ki se zgodi vsako pomlad in potem navadno že poleti postane zadušljiv? Bo tudi letos tako? In zakaj sem tako odvisna od letnih časov? 

 (Vir fotke)

Včasih si rada predstavljam, da sem pač v stiku z naravnim ritmom. Hihi ... V resnici pa se najbrž oklepam predvidljivosti, preteklih občutkov, ki so se nalepili na posemezni letni čas in me sedaj tolažijo z (lažnim) občutkom varnosti. Rada bi si tudi mislila, da so pravzaprav vsi ti občutki čisto normalni in popolnoma odvisni od objektivnih okoliščin, ki me v tistem obdobju obdajajo. But I know better ...

Čuden nemir spremlja prehode med letnimi časi. Nekaj se sveti v daljavi in nikoli ne uzrem v popolnosti, kaj točno je to. Zgolj slutnja nečesa novega ali pa opomin, da preteklo obdobje umira? Morda prav zato nastopi strah in neznosna potreba po nečem otipljivem in varnem. Potem se pač oklenem spominov, dobrih ali manj dobrih, predvsem dobro poznanih in zato otipljivih. 

 (Vir fotke)

Morda je današni mir povezan z občutkom, da se mi ni treba oklepati prav ničesar in je vse v redu prav tako, kot je. Nikamor ne bom padla! Je to mir, ki sem ga (začasno) našla v sebi in sklenila premirje s sabo?