Življenje na knjigah

Opažam, da izraz "ustvarjalni nered" ne namiguje nujno na lenobo. Oziroma je prav daleč od nje. Delovni kotički hranijo v svojem mikro svetu vrtince misli, delovnega zagona in ... knjige, veliko knjig. Nastajajo postopoma, med delom, branjem, brskanjem za novimi in pomembnimi informacijami. Vsak tak kotiček je duša dela v nastajanju, doktorata, knjige ... Ali pa zgolj odraz časa, ki ga namenjamo samo sebi in tistim dejavnostim, ki so nam najbolj ljube, ki nas najbolj nahranijo.

Sprašujem se, kako so nastajale knjige, ki obkrožajo najina delovna kotička in počasi začenjajo nadomeščati pohištvo. So bila mogočna dela najžlahtnejših peres ustvarjena v podobnih kotičkih? Težko si predstavljam na pol prazno mizo, ki je zgolj podlaga za papir in svinčnik, ampak vidim odmaknjene sobe, osebne prostore, ki v poltemi gostijo nemirni um. Vidim masivne pisalne mize, ki se šibijo pod knjigami in zaznavam tisti posebni vonj starega papirja, pomešan z vonjem kave.

Kljub temu, da so papir in svinčnik najprej zamenjali pisani stroji, sedaj pa vedno bolj tanki računalniki, se nastajajoča velika dela še vedno rojevajo v podobnem vzdušju. Želim si, da bi se tudi v bodoče rojevala tako, da bi v sebi nosila ljubezen do znanja. In želim si, da bi tudi v bodoče komu čisto potihoma in komaj zaznavno ograjevala pisalne mize.

Za spodbudo na poti krojenja nečesa lepega in velikega in v spomin na ustvarjalni tok, ki naj vodi do tja!

Kakšen okus ima Dunaj?

Odkrivanje Dunaja in vseh njegovih okusov je svojevrsten užitek. Pravzaprav je vtisov veliko preveč za vpis v spletni dnevnik. Na nek način se izogibam (ali vsaj odlagam) celo delo na albumu, ki bi strnil vse vtise. Najbrž je izkušnja predvsem intimna in jo je zato tako težko predati naprej, jo shraniti v neki "trdni" obliki. Morda jo lahko ponazori zbirka razglednic za bližnje, ki sva jih odposlala. Ulice, ki se prelivajo druga v drugo, ki skrivajo svojevrstne zaklade in svoje majhne skrivnosti (antikvariati, male trgovinice z ikonami, kavarne in galerije). Tako so očarljive, da bi se človek cele dneve sprehajal po njih in se jim prepustil, se izgubil. Razmišljam, da je intimnost tista beseda, ki najbolje opiše Dunaj. Kljub velikosti je na nek način majhen, domačen in topel. Ponuja prostor, družbo in hkrati umik in samoto. Kot tudi ponuja precejšnjo mero umetnosti in je poln zakladnic znanja.

Vedno me bo spremljal poseben občutek, ko mi je bilo namenjeno, da si v tem čarobnem mestu vzamem celo popoldne samo zase in se obdajam z razkošjem časa, namenjenega obisku galerije, branja v eni od kavarnic, pisanja razglednic ... Časa, ko sem brez slabe vesti ob čokoladni torti spremljala vrvež z ulic. Da, ta čas bom vedno nosila shranjenga na posebnem mestu v svojem srcu, skupaj s hvaležnostjo, da sem ga lahko doživela. 

Slike na spletnem kolažu.

Mir in nežnost

Včasih se kakšen dan še zjutraj zdi, kot bi bil odet v nežen puhast oblak. V zraku je čutiti neko posebno blagost, nežnost. Mir, odsotnost vseprisotne glasnosti in vsega kričečega. 

(Vir fotke)

Zdi se, da ob takšnih dnevih vse poteka s posebno lahkostjo, čas se razpotegne, nikamor se ne mudi, nič ni pretežko. Popolnost nekega časa, ki dovoljuje vse tiste stvari, ki se sicer zdijo časovno potratne, nesmiselne in nepotrebne. 

Danes razmišljam o tem, da mi pravzaprav nič ne manjka in je vse točno tako, kot mora biti in sem na točno tistem mestu, kjer moram biti. Skušam razmišljati o prihodnosti, pa se mi um vrača v sedanjost. Ko bi le vedela, kako se je to zgodilo, ko pa navadno živim v prihodnosti z nadležnimi pobliski preteklosti. Je krivo vreme, prazniki, notranji občutek preporoda, ki se zgodi vsako pomlad in potem navadno že poleti postane zadušljiv? Bo tudi letos tako? In zakaj sem tako odvisna od letnih časov? 

 (Vir fotke)

Včasih si rada predstavljam, da sem pač v stiku z naravnim ritmom. Hihi ... V resnici pa se najbrž oklepam predvidljivosti, preteklih občutkov, ki so se nalepili na posemezni letni čas in me sedaj tolažijo z (lažnim) občutkom varnosti. Rada bi si tudi mislila, da so pravzaprav vsi ti občutki čisto normalni in popolnoma odvisni od objektivnih okoliščin, ki me v tistem obdobju obdajajo. But I know better ...

Čuden nemir spremlja prehode med letnimi časi. Nekaj se sveti v daljavi in nikoli ne uzrem v popolnosti, kaj točno je to. Zgolj slutnja nečesa novega ali pa opomin, da preteklo obdobje umira? Morda prav zato nastopi strah in neznosna potreba po nečem otipljivem in varnem. Potem se pač oklenem spominov, dobrih ali manj dobrih, predvsem dobro poznanih in zato otipljivih. 

 (Vir fotke)

Morda je današni mir povezan z občutkom, da se mi ni treba oklepati prav ničesar in je vse v redu prav tako, kot je. Nikamor ne bom padla! Je to mir, ki sem ga (začasno) našla v sebi in sklenila premirje s sabo?

Pomladni dež

Nežen pomladanski dež je končno očistil ozračje. Pravzaprav se tudi sama počutim očiščeno. Najbrž sem se šele v teh dneh spomnila, da je tu pomlad in se bliža drugačno obdobje, da sem zimo pustila za sabo in se nanjo ozrem samo še žez ramo.

 (Vir fotke)

Obožujem občutek svežine, ko pravkar preneha deževati, a je nebo še vedno pokrito z oblaki. Ko je vse mirno in spokojno, kot bi narava zadrževala dih in v nekem trenutku globoko zajela zrak s polnimi pljuči.

 (Vir fotke)

In obožujem vonj po dežju in zvok dežnih kapljic, ko me dež preseneti ponoči in s sabo prinese poseben hlad. Uspavanka, ki je darilo narave.

 (Vir fotke)

Čimprej

Včasih sem neučakana. Prav otročje neučakana. Vse bi takoj ... ali pa vsaj čimprej. Takoj bi sveže kuhan metin čaj, takoj bi se preslikala na kak lepši kraj, takoj bi bila ob ljubi sebi.

Včasih pa ta ta-otročji "čimprej..." zamenja iskrena želja, da bi se prijateljica čimprej pozdravila, da bi sorodnik čimprej dobil službo, da bi tetka čimprej uživala v težko zasluženem dopustu. V enem takih razpoloženj je nastala spodnja voščilnica v pomladnih barvah ... za prijateljico.

Česa pa si vi želite čimprej?

Nekaj nepričakovanega

Prav zanimivo se mi zdi, kako se porajajo ideje za ustvarjalne podvige. Pravzaprav me navdušuje nepredvidljivost pretvarjanj iz ene realnosti v drugo, nepredvidljivost poti od navdiha do čisto svežega izdelka.

Kako fantastično se oblike narave zrcalijo v vijugah in postavitvi ustvarjalnega dela! In kako barve dobijo vedno nov dom. Pod vtisom barv je nastala hiška iz Das mase. Nekaj toplega, božajočega in udobnega. Kot mačica v toplem soncu ... kot topel domek. Trenutno nastajajo nove hiške, kmalu na ogled v tem spletnem kotičku, z vseh plati. 

Prebujanje

Zadnjič sem na poti domov prvič začutila pomlad v zraku. Blag občutek, ki me je pobožal. Nežen in skoraj neznaten. Se je že začelo prebujanje? V naravi že vidim krhke zelene rastlinice, na obrazih mimoidočih že žarijo pomladni nasmehi. Najbrž se prebujam tudi jaz, počasi, komaj zaznavno in v odtenkih.

Na enakih krajih, kjer je včeraj v hladnem vetru odpadalo listje z dreves, danes svoj prostor pogumno iščejo nove cvetlice.