Plastenje (sirnica ali sirov burek ali nesramno dobro)

Plastenje je menda trenutno zelo modno, vsi govorijo o plasteh in teksturah. Ker pa si z modo ne belim glave v tako veliki meri, da bi ji dejansko sledila (preberem pa prav rada kaj o tem, kar gre nekaterim malo v nos, a ne?), sem plasteneje uporabila v kuhinji. Ustvarila sem sirov burek. Sirnico, kot se temu pravilno reče. 

Romantičen uvod v peko nesramno preproste in prav tako nesramno dobre jedi. A bom raje kar iskrena, kako je v resnici prišlo do tega tako opevanega plastenja. Do sedaj sem burek vedno pripravljala tako, da sem nadev zarolala v vlečeno testo in potem nastale rolice zložila v pekač. Ker pa je pri nedavnem poskusu prišlo do večjih težav, sem se odločila za plastenje. Zgrešila sem namreč kar pomemben napotek, naj bo skuta NEpasirana, kar sem ugotovila šele po tem, ko je nadev izgledal bolj podoben juhi, kot nadevu. In ker se škorpijoni ne damo kar tako, sem juhico vseeno poskusila spraviti v nekaj rolam podobnega. Kaj je nastalo? Juha s koščki testa v njej. Packarijo sem rešila tako, da sem v pekač položila dve plasti vlečenega testa in čez zlila prvi delček skutaste juhe, potem pa ustvarjala kvazi plasti. Končni rezultat je bil pravzaprav zelo okusen, čeprav malo manj eleganten in ne preveč lep (se opravičujem za pomanjkanje slikovnih dokazov). 

Vajo sem potem ob izdatni pomoči prekmurskega zaledja ponovila in nastal je pravi lepotec! Za poustvarjanje jesenskih trendov plastenja sledite spodnjim navodilom. 

Za nadev boste potrebovali:

• Kilogram skute, ki mora biti NUJNO NEpasirana
• 6 jajc
• sol

Vlečenega testa še vedno ne znam narediti sama, zato sem uporabila kar že pripravljeno polnozrnato vlečeno testo.

Peka na 200 stopinjah, 30 - 40 minut. 

Skuto, sol in jajca zmešate v gladko zmes, v okrogel pekač položite prvi dve plasti vlečenega testa. Potem pride na vrsto plastenje: ena plast testa, ena plast skute, dokler ne porabite vsega nadeva. Robove lahko odrežete ali pa zavihte navznoter, da nastane nekakšna skodelica, z nožem nekajkrat prebodete skozi vse plasti in položite v že ogret pekač. Po kakšnih 20 minutah se malo ozrite v pečico, ker se lepotec začne napihovati in ga je potrebno nekajkrat vnovič prebosti. Ko je burek pečen, ga poškropite z vodo in pokrijte s krpo. Počiva naj 15 minut, potem pa ... njam njam njam.

Klik do spletnega kolaža.

Rojstvo neke tradicije (ajdova pita)

Včasih se kakšna tradicija rodi tako nepričakovano, na tako lep in ne preveč očiten način. Morda se zgodi zaradi tistega posebnega okusa, vonja, ki otroku v nas znova vdihne življenje. Ali pa se mnogo različnih občutkov preplete na poseben način, v pletenico notranjega miru in domačnosti. Prav tega se velja okleniti, sprejeti čudovito darilo in ga negovati v bodočnosti.

Ajdova peciva imajo najbrž za naju oba okus po domu, nekaj rustikalnega je v njem, nekaj, kar pomirja in je ... toplo. Tako sem ob tem razmišljala, kaj bi lahko ustvarila, nekaj ajdovega, nekaj sočnega in nekaj jesenskega. Že povezovanje ajde in jeseni v meni prebuja pozabljene občutke domačnosti ali pa jih v meni šele na novo ustvarja. 

Tako se je zgodila ajdova pita, ki združuje vse troje: ajdov biskvit za toplino, plast korenčka in jabolk za sočnost ter plast skute, prekrite s slivami za nekaj jesenskega. Rada bi delila z vami ta čarobni košček in vas prepustila vašim posebnim trenutkom. Morda pa se iz njih rodi neka nova tradicija.

 

Za testo boste potrebovali:

• 150g ajdove moke
• 70g masla ali kokosovega olja
• 1 jajce žlička pecilnega praška
• ščepec soli
• 2 žlici medu
• (po želji 1 ali dve merici sirotke v prahu (najbolje brez okusa))

Za jabolčno podlago:

• 2 naribani jabolki
• 2 naribana korenja
• cimet

Za spomin na jesen pa sledeče:

• 300g skute
• 2 žlici medu
• 1 jajce
• 5 ali šest sliv ali kakega drugega sadja 

Peka na 200 stopnjah: 10 minut samo ajdov biskvit in 10 minut z nadevom.

Za testo sem naprej zmešala vse suhe sestavine in dodala vse mokre, nato pa gnetla, da sem dobila gladko testo, ki je na otip podobno plastelinu. Ko se ni več lepilo na prste, sem ga postavila v hladilnik in vmes pripravila nadev: naribala korenje in jabolka, dodala cimet in dala na stran. Nazadnje sem posebej zmešala še skuto, jajce in med.

Testo sem nato enakomerno porazdelila po pekaču, oblikovala posteljico z dvignjenim robom in ga 10 minut najprej pekla samega, potem pa še 10 minut z nadevom (najprej jabolčna plast, čez skuta in na vrhu narezane slive).

Kakšne pa so vaše posebne tradicije?

In še Spletni kolaž.

Jagodna torta (paleo-proteinska bomba!)

Minilo je kar nekaj časa od zadnje objave, spletni kotiček je sameval in se prašil, zato je skrajni čas, da ga znova malo obudim in osvežim. In da ne bo vrnitev »kar tako«, bom objavo izkoristila za predstavitev nove kategorije na blogu Z več plati. Tako se bo vidnemu in slušnemu razvajanju pridružilo še razvajanje brbončic.

Kako drugače bi obeležila pohod v deželo kulinarike, kot s torto! :) Prav posebno torto, ki ne vsebuje moke, sladkorja in pecilnega praška! »Kaj hudiča pa je potem dala notri?« se najbrž sprašujete. Hihi!

Kot pove že njeno ime, gre za pravo bombo, bogato z beljakovinami, s »kančkom« maščob, ogljikovi hidrati pa so omejeni na minimum. Osnova za biskvit so mleti lešniki, za nadev in preliv pa skuta s čokoladno ter z jagodno sirotko v prahu ter s čokoladnim kazeinom v prahu. Ker sem s slednjimi pretiravala, je revica rezervirana na miniaturne porcije, čeprav je prav nesramno okusna in sočna. :)

Kakšna se vam zdi jagodna lepotička?