Včasih se kakšen dan še zjutraj zdi, kot bi bil odet v nežen puhast oblak. V zraku je čutiti neko posebno blagost, nežnost. Mir, odsotnost vseprisotne glasnosti in vsega kričečega.
Zdi se, da ob takšnih dnevih vse poteka s posebno lahkostjo, čas se razpotegne, nikamor se ne mudi, nič ni pretežko. Popolnost nekega časa, ki dovoljuje vse tiste stvari, ki se sicer zdijo časovno potratne, nesmiselne in nepotrebne.
Danes razmišljam o tem, da mi pravzaprav nič ne manjka in je vse točno tako, kot mora biti in sem na točno tistem mestu, kjer moram biti. Skušam razmišljati o prihodnosti, pa se mi um vrača v sedanjost. Ko bi le vedela, kako se je to zgodilo, ko pa navadno živim v prihodnosti z nadležnimi pobliski preteklosti. Je krivo vreme, prazniki, notranji občutek preporoda, ki se zgodi vsako pomlad in potem navadno že poleti postane zadušljiv? Bo tudi letos tako? In zakaj sem tako odvisna od letnih časov?
Včasih si rada predstavljam, da sem pač v stiku z naravnim ritmom. Hihi ... V resnici pa se najbrž oklepam predvidljivosti, preteklih občutkov, ki so se nalepili na posemezni letni čas in me sedaj tolažijo z (lažnim) občutkom varnosti. Rada bi si tudi mislila, da so pravzaprav vsi ti občutki čisto normalni in popolnoma odvisni od objektivnih okoliščin, ki me v tistem obdobju obdajajo. But I know better ...
Čuden nemir spremlja prehode med letnimi časi. Nekaj se sveti v daljavi in nikoli ne uzrem v popolnosti, kaj točno je to. Zgolj slutnja nečesa novega ali pa opomin, da preteklo obdobje umira? Morda prav zato nastopi strah in neznosna potreba po nečem otipljivem in varnem. Potem se pač oklenem spominov, dobrih ali manj dobrih, predvsem dobro poznanih in zato otipljivih.
Morda je današni mir povezan z občutkom, da se mi ni treba oklepati prav ničesar in je vse v redu prav tako, kot je. Nikamor ne bom padla! Je to mir, ki sem ga (začasno) našla v sebi in sklenila premirje s sabo?
