Naj bo ...

Težko se je spomniti besed, ki bi bile primerna popotnica novonastalemu dnevniku, kolažu vsega tistega, kar bi rada delila z vami. Ko sem se odločala o tem, ali naj ponovno pričnem z ustvarjanjem spletnega prostorčka za svoje pisanje, sem se spomnila na vse posebne trenutke, ki dajejo čar življenju, ki ga bogatijo in ga delajo posebnega. Spomnila sem se na majhne uvide, ki se zgodijo ob nenavadnem času, na nenavadnih krajih. In pomislila sem na na kotičke, prave in miselne, kjer se počutim prijetno. Naj bo tudi tale spletni kotiček prav tak. Naj slika drugo plat, odkriva drobne radosti in naj lepša delček vsakdana, ko si zaželiš nečesa božajočega, navdiha polnega in na dušico pihajočega. 

Z VEČ PLATI
(napisala Joni Mitchell, prevedel Andrej Šifrer)

Kodri angelovih las,
kot sladoledi iznad nas,
kot puh breztežni vržen v čas:
tak se mi zdel je oblak.

Zdaj zakriva soncu pot,
iz njega dež, sneg, ropot,
mnoge stvari storila bi,
a oblak prepreči mi.

Oblake gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da oblakov ne poznam.

Šepetanja v nočeh,
plešoči pari in nasmeh,
ko pravljica postane res:
taka ljubezen je.

Zdaj odpiram si oči,
pustiš ga in zapoješ si
in ne pokaži, ko boli,
ko v tebi krvavi.

Ljubezen gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da ljubezni ne poznam.

Zdrav ponos in čas resnic,
iz neznanih krajev jate ptic,
kot v cirkusu se drenja vse;
tako življenje je.

Zdaj so znanci dlje in dlje,
sprašujejo se, kaj mi je,
da sem drugačna kot vsi ljudje:
veš, to življenje je.

Življenje gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da življenja ne poznam.