Čimprej

Včasih sem neučakana. Prav otročje neučakana. Vse bi takoj ... ali pa vsaj čimprej. Takoj bi sveže kuhan metin čaj, takoj bi se preslikala na kak lepši kraj, takoj bi bila ob ljubi sebi.

Včasih pa ta ta-otročji "čimprej..." zamenja iskrena želja, da bi se prijateljica čimprej pozdravila, da bi sorodnik čimprej dobil službo, da bi tetka čimprej uživala v težko zasluženem dopustu. V enem takih razpoloženj je nastala spodnja voščilnica v pomladnih barvah ... za prijateljico.

Česa pa si vi želite čimprej?

Zavito v barve

Tokrat sem ustvarjala v barvah, kot se za tople pomladne dni tudi spodobi. Nastala je škatlica, ki se z malce domišljije lahko spremeni v vazo, lonček za pisala ... Pravi kameleon, ki lahko vsak trenutek pokaže drugačen obraz.

Pravzaprav gre za razvijajoč projekt hišic, ki je šel tokrat v malo živahnejše vode, navih pa mi je bil Piet_Mondrian. Ne toliko glede barv, pač pa so me pritegnile močne črne obrobe. 

Kdo ve, kam me bo zapeljajo prihodnjič ...

Nekaj nepričakovanega

Prav zanimivo se mi zdi, kako se porajajo ideje za ustvarjalne podvige. Pravzaprav me navdušuje nepredvidljivost pretvarjanj iz ene realnosti v drugo, nepredvidljivost poti od navdiha do čisto svežega izdelka.

Kako fantastično se oblike narave zrcalijo v vijugah in postavitvi ustvarjalnega dela! In kako barve dobijo vedno nov dom. Pod vtisom barv je nastala hiška iz Das mase. Nekaj toplega, božajočega in udobnega. Kot mačica v toplem soncu ... kot topel domek. Trenutno nastajajo nove hiške, kmalu na ogled v tem spletnem kotičku, z vseh plati. 

Prebujanje

Zadnjič sem na poti domov prvič začutila pomlad v zraku. Blag občutek, ki me je pobožal. Nežen in skoraj neznaten. Se je že začelo prebujanje? V naravi že vidim krhke zelene rastlinice, na obrazih mimoidočih že žarijo pomladni nasmehi. Najbrž se prebujam tudi jaz, počasi, komaj zaznavno in v odtenkih.

Na enakih krajih, kjer je včeraj v hladnem vetru odpadalo listje z dreves, danes svoj prostor pogumno iščejo nove cvetlice.