Včasih sem neučakana. Prav otročje neučakana. Vse bi takoj ... ali pa vsaj čimprej. Takoj bi sveže kuhan metin čaj, takoj bi se preslikala na kak lepši kraj, takoj bi bila ob ljubi sebi.
Včasih pa ta ta-otročji "čimprej..." zamenja iskrena želja, da bi se prijateljica čimprej pozdravila, da bi sorodnik čimprej dobil službo, da bi tetka čimprej uživala v težko zasluženem dopustu. V enem takih razpoloženj je nastala spodnja voščilnica v pomladnih barvah ... za prijateljico.
Tokrat sem ustvarjala v barvah, kot se za tople pomladne dni tudi spodobi. Nastala je škatlica, ki se z malce domišljije lahko spremeni v vazo, lonček za pisala ... Pravi kameleon, ki lahko vsak trenutek pokaže drugačen obraz.
Pravzaprav gre za razvijajoč projekt hišic, ki je šel tokrat v malo živahnejše vode, navih pa mi je bil Piet_Mondrian. Ne toliko glede barv, pač pa so me pritegnile močne črne obrobe.
Prav zanimivo se mi zdi, kako se porajajo ideje za ustvarjalne podvige. Pravzaprav me navdušuje nepredvidljivost pretvarjanj iz ene realnosti v drugo, nepredvidljivost poti od navdiha do čisto svežega izdelka.
Kako fantastično se oblike narave zrcalijo v vijugah in postavitvi ustvarjalnega dela! In kako barve dobijo vedno nov dom. Pod vtisom barv je nastala hiška iz Das mase. Nekaj toplega, božajočega in udobnega. Kot mačica v toplem soncu ... kot topel domek. Trenutno nastajajo nove hiške, kmalu na ogled v tem spletnem kotičku, z vseh plati.
Zadnjič sem na poti domov prvič
začutila pomlad v zraku. Blag občutek, ki me je pobožal. Nežen in
skoraj neznaten. Se je že začelo prebujanje? V naravi že vidim
krhke zelene rastlinice, na obrazih mimoidočih že žarijo pomladni
nasmehi. Najbrž se prebujam tudi jaz, počasi, komaj zaznavno in v
odtenkih.
Na enakih krajih, kjer je včeraj v
hladnem vetru odpadalo listje z dreves, danes svoj prostor pogumno
iščejo nove cvetlice.
Težko se je spomniti besed, ki
bi bile primerna popotnica novonastalemu dnevniku, kolažu vsega tistega, kar bi
rada delila z vami. Ko sem se odločala o tem, ali naj ponovno pričnem z
ustvarjanjem spletnega prostorčka za svoje pisanje, sem se spomnila na vse
posebne trenutke, ki dajejo čar življenju, ki ga bogatijo in ga delajo
posebnega. Spomnila sem se na majhne uvide, ki se zgodijo ob nenavadnem času,
na nenavadnih krajih. In pomislila sem na na kotičke, prave in miselne, kjer se
počutim prijetno. Naj bo tudi tale spletni kotiček prav tak. Naj slika drugo
plat, odkriva drobne radosti in naj lepša delček vsakdana, ko si zaželiš nečesa
božajočega, navdiha polnega in na dušico pihajočega.
Z VEČ PLATI
(napisala Joni Mitchell, prevedel Andrej Šifrer)
Kodri angelovih las,
kot sladoledi iznad nas,
kot puh breztežni vržen v čas:
tak se mi zdel je oblak.
Zdaj zakriva soncu pot,
iz njega dež, sneg, ropot,
mnoge stvari storila bi,
a oblak prepreči mi.
Oblake gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da oblakov ne poznam.
Šepetanja v nočeh,
plešoči pari in nasmeh,
ko pravljica postane res:
taka ljubezen je.
Zdaj odpiram si oči,
pustiš ga in zapoješ si
in ne pokaži, ko boli,
ko v tebi krvavi.
Ljubezen gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da ljubezni ne poznam.
Zdrav ponos in čas resnic,
iz neznanih krajev jate ptic,
kot v cirkusu se drenja vse;
tako življenje je.
Zdaj so znanci dlje in dlje,
sprašujejo se, kaj mi je,
da sem drugačna kot vsi ljudje:
veš, to življenje je.
Življenje gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da življenja ne poznam.
