Jagodna torta (paleo-proteinska bomba!)

Minilo je kar nekaj časa od zadnje objave, spletni kotiček je sameval in se prašil, zato je skrajni čas, da ga znova malo obudim in osvežim. In da ne bo vrnitev »kar tako«, bom objavo izkoristila za predstavitev nove kategorije na blogu Z več plati. Tako se bo vidnemu in slušnemu razvajanju pridružilo še razvajanje brbončic.

Kako drugače bi obeležila pohod v deželo kulinarike, kot s torto! :) Prav posebno torto, ki ne vsebuje moke, sladkorja in pecilnega praška! »Kaj hudiča pa je potem dala notri?« se najbrž sprašujete. Hihi!

Kot pove že njeno ime, gre za pravo bombo, bogato z beljakovinami, s »kančkom« maščob, ogljikovi hidrati pa so omejeni na minimum. Osnova za biskvit so mleti lešniki, za nadev in preliv pa skuta s čokoladno ter z jagodno sirotko v prahu ter s čokoladnim kazeinom v prahu. Ker sem s slednjimi pretiravala, je revica rezervirana na miniaturne porcije, čeprav je prav nesramno okusna in sočna. :)

Kakšna se vam zdi jagodna lepotička?

Mir in nežnost

Včasih se kakšen dan še zjutraj zdi, kot bi bil odet v nežen puhast oblak. V zraku je čutiti neko posebno blagost, nežnost. Mir, odsotnost vseprisotne glasnosti in vsega kričečega. 

(Vir fotke)

Zdi se, da ob takšnih dnevih vse poteka s posebno lahkostjo, čas se razpotegne, nikamor se ne mudi, nič ni pretežko. Popolnost nekega časa, ki dovoljuje vse tiste stvari, ki se sicer zdijo časovno potratne, nesmiselne in nepotrebne. 

Danes razmišljam o tem, da mi pravzaprav nič ne manjka in je vse točno tako, kot mora biti in sem na točno tistem mestu, kjer moram biti. Skušam razmišljati o prihodnosti, pa se mi um vrača v sedanjost. Ko bi le vedela, kako se je to zgodilo, ko pa navadno živim v prihodnosti z nadležnimi pobliski preteklosti. Je krivo vreme, prazniki, notranji občutek preporoda, ki se zgodi vsako pomlad in potem navadno že poleti postane zadušljiv? Bo tudi letos tako? In zakaj sem tako odvisna od letnih časov? 

 (Vir fotke)

Včasih si rada predstavljam, da sem pač v stiku z naravnim ritmom. Hihi ... V resnici pa se najbrž oklepam predvidljivosti, preteklih občutkov, ki so se nalepili na posemezni letni čas in me sedaj tolažijo z (lažnim) občutkom varnosti. Rada bi si tudi mislila, da so pravzaprav vsi ti občutki čisto normalni in popolnoma odvisni od objektivnih okoliščin, ki me v tistem obdobju obdajajo. But I know better ...

Čuden nemir spremlja prehode med letnimi časi. Nekaj se sveti v daljavi in nikoli ne uzrem v popolnosti, kaj točno je to. Zgolj slutnja nečesa novega ali pa opomin, da preteklo obdobje umira? Morda prav zato nastopi strah in neznosna potreba po nečem otipljivem in varnem. Potem se pač oklenem spominov, dobrih ali manj dobrih, predvsem dobro poznanih in zato otipljivih. 

 (Vir fotke)

Morda je današni mir povezan z občutkom, da se mi ni treba oklepati prav ničesar in je vse v redu prav tako, kot je. Nikamor ne bom padla! Je to mir, ki sem ga (začasno) našla v sebi in sklenila premirje s sabo?

Pomladni dež

Nežen pomladanski dež je končno očistil ozračje. Pravzaprav se tudi sama počutim očiščeno. Najbrž sem se šele v teh dneh spomnila, da je tu pomlad in se bliža drugačno obdobje, da sem zimo pustila za sabo in se nanjo ozrem samo še žez ramo.

 (Vir fotke)

Obožujem občutek svežine, ko pravkar preneha deževati, a je nebo še vedno pokrito z oblaki. Ko je vse mirno in spokojno, kot bi narava zadrževala dih in v nekem trenutku globoko zajela zrak s polnimi pljuči.

 (Vir fotke)

In obožujem vonj po dežju in zvok dežnih kapljic, ko me dež preseneti ponoči in s sabo prinese poseben hlad. Uspavanka, ki je darilo narave.

 (Vir fotke)

Čimprej

Včasih sem neučakana. Prav otročje neučakana. Vse bi takoj ... ali pa vsaj čimprej. Takoj bi sveže kuhan metin čaj, takoj bi se preslikala na kak lepši kraj, takoj bi bila ob ljubi sebi.

Včasih pa ta ta-otročji "čimprej..." zamenja iskrena želja, da bi se prijateljica čimprej pozdravila, da bi sorodnik čimprej dobil službo, da bi tetka čimprej uživala v težko zasluženem dopustu. V enem takih razpoloženj je nastala spodnja voščilnica v pomladnih barvah ... za prijateljico.

Česa pa si vi želite čimprej?

Zavito v barve

Tokrat sem ustvarjala v barvah, kot se za tople pomladne dni tudi spodobi. Nastala je škatlica, ki se z malce domišljije lahko spremeni v vazo, lonček za pisala ... Pravi kameleon, ki lahko vsak trenutek pokaže drugačen obraz.

Pravzaprav gre za razvijajoč projekt hišic, ki je šel tokrat v malo živahnejše vode, navih pa mi je bil Piet_Mondrian. Ne toliko glede barv, pač pa so me pritegnile močne črne obrobe. 

Kdo ve, kam me bo zapeljajo prihodnjič ...

Nekaj nepričakovanega

Prav zanimivo se mi zdi, kako se porajajo ideje za ustvarjalne podvige. Pravzaprav me navdušuje nepredvidljivost pretvarjanj iz ene realnosti v drugo, nepredvidljivost poti od navdiha do čisto svežega izdelka.

Kako fantastično se oblike narave zrcalijo v vijugah in postavitvi ustvarjalnega dela! In kako barve dobijo vedno nov dom. Pod vtisom barv je nastala hiška iz Das mase. Nekaj toplega, božajočega in udobnega. Kot mačica v toplem soncu ... kot topel domek. Trenutno nastajajo nove hiške, kmalu na ogled v tem spletnem kotičku, z vseh plati. 

Prebujanje

Zadnjič sem na poti domov prvič začutila pomlad v zraku. Blag občutek, ki me je pobožal. Nežen in skoraj neznaten. Se je že začelo prebujanje? V naravi že vidim krhke zelene rastlinice, na obrazih mimoidočih že žarijo pomladni nasmehi. Najbrž se prebujam tudi jaz, počasi, komaj zaznavno in v odtenkih.

Na enakih krajih, kjer je včeraj v hladnem vetru odpadalo listje z dreves, danes svoj prostor pogumno iščejo nove cvetlice.